Zeleni butli
Po šestih letih kmetovanja mirno zapišem, da sem specialistka za pomladanske pozebe. Obvladam pozebo na začetku in na koncu aprila, pozebo na poscano Zofko in na tri ledene može, pozebo konec maja in pozebo sredi julija, ki ji rečemo toča. Obvladam tudi januarsko in julijsko sušo, pomladne in jesenske stoletne vode, veter, ki spominja na orkan, in temperaturna nihanja za 50 stopinj Celzija z danes na jutri (z minusa v plus in obratno) v katerem koli letnem času.
Drastične vremenske izkušnje na kmetiji so pogosto bridke, pa vendar ni nič bolj bridkega kot to, kar moram po čisto vsaki pozebi, suši, stoletnem nalivu ali orkanskem vetru spremljati po našem medijskem prostorju.
Od hipa, ko prvi slovenski jabolčni cvet v belinah panonske nižine odmre pod težo globokega minusa nekega aprilskega jutra, začnejo raznoliki medijski kanali od časopisja do fejsbukov pod taktirko nekega zaslužnega profesorja v penziji opozarjati na to, kako »zaostalo slovensko kmetijstvo caplja v 19. stoletju«, ker se v svoji »zaplankanosti« ne zaveda, da je edina rešitev proti klimatskim spremembam vsemogočna biotehnologija. Ta bi nam že zdavnaj znala zrihtati sadje in zelenjavo, ki sta odporna proti mrazu ali suši, če le »moderno vraževerje – popolna blokada genskospremenjenih organizmov (GSO) v državah EU ne bi povzročala, da na tovrstne izzive podnebnih sprememb še zdaleč nismo pripravljeni«.
EU in z njo Slovenija v svoji kratkovidni budalščini recimo blokirata odlična genska igračkanja, s katerimi bi jabolčku lahko dodali gen, ki bi poskrbel za to, da krhelj ob stiku z zrakom ne bi porjavel. Ali pa blokiranje genskih poskusov za ustvarjanje prodajne uspešnice: ananasa z rdečkastim mesom. »V ZDA ga prodajajo po dvajset dolarjev za kos!« je zaslužni profesor povedal v nekem intervjuju. Zabolelo me je v dno duše. Do solz sem se sramovala zaplankanega slovenskega sadjarstva, ki ne sme uporabljati GSO in ki zato namesto šarmantnih rdečih ananasov proizvaja le rdeči ribez, kislico!
Pustimo ob strani, da nobeno slovensko ministrstvo, niti kmetijsko, kaj šele okoljsko, ne premore kapljice strateškega premisleka o življenju in delu sodobnega človeka, kaj šele kmeta, v odnosu do klimatskih sprememb ali do nečesa tako bazičnega, kot je uresničevanje Pariškega sporazuma ali ciljev Skupne kmetijske politike EU za obdobje 2023–2027. Med slednjimi najdemo »prispevanje k blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanju nanje« in »izboljšanje odziva kmetijstva EU na potrebe družbe po hrani in zdravju, vključno z zdravo hrano«.
Pustimo ob strani, da vse dosedanje slovenske vlade za spopadanje s klimatskimi spremembami v kmetijstvu niso našle drugega orodja kot pavšalne interventne zakone, s katerimi neselektivno talajo obnemogle evrčke izbranim kmetom, ali pa si izmišljajo fenomenalne rešitve, kot lani, ko so pomanjkanje povpraševanja po vinu zaradi kovida lajšali s financiranjem zelene trgatve – rezanja grozdja, ko še ni zrelo. Kaj pa, če bi se zmenili, da tiste vinograde preprosto oklesti toča? Vsaj dela z zeleno trgatvijo ne bi bilo...
No. Pustimo ob strani sarkazem, predvsem brezidejni sarkazem države, in se obesimo zgolj na znanstvene bridkosti zaslužnih profesorjev, ki jih moramo v teh dneh spet prebirati na vseh koncih in krajih. Kot mlado ekološko kmetico, veteranko v boju z radostmi klimatskih sprememb, me namreč nič ne prizadene bolj kot »znanstvene« nebuloze, ki ljudi, ki jih spoštujem najbolj na svetu, torej ekološke kmete, naslavljajo z besednimi zvezami »zeleni regiment« ali »zeleni agitatorji«, da o »zelenih teroristih« sploh ne govorim.
Češ, naše kmetijstvo bi se že zdavnaj razcvetelo, če le ne bi bilo teh nazadnjaških zelenih butlov, ki zavirajo razvoj.
A medtem ko zaslužni profesor v penziji okupira slovenski medijski prostor z besno propagando, kako je ekološko kmetijstvo hobi program, ker da kmetijstvo brez pesticidov ne obstaja, in kako bomo brez GSO že jutri vsi trpeli lakoto, je slovenska biodinamična ekološka kmetija Černelič iz Dečnega sela za svoje delo že drugič v pol leta prejela izjemno mednarodno potrditev: po prestižni nagradi Rural Inspirational Awards 2020 je v teh dneh prejela še nagrado Evropske organizacije lastnikov zemljišč (ELO) za upravljanje z zemljišči in tlemi.
Zvonko Černelič je v sodelovanju z Vesno Čuček, vodjo celjske službe kmetijskega svetovanja, komisijo prepričal z regeneracijo tal na parceli v Krški vasi, ki je v času gradbenih del ob Hidroelektrarni Brežice služila kot začasna deponija materiala. V dobrih dveh letih je popolnoma uničena tla regeneriral s tehnikami biodinamičnega kmetovanja. Danes na parceli uspešno kmetuje.
»Kmetija Černelič je sijoč vzor za vse nas,« je ob podelitvi nagrade povedal Virginijus Sinkevičius, evropski komisar za okolje, oceane in ribištvo. Jaz pa sem ponosno pomislila: Ah, ti prekleti zeleni agitatorji! Zaviralci razvoja z mednarodnimi nagradami! In zdravim sadjem in zelenjavo... tudi ko je pozeba. Le kako, če pa bojda ne gre brez GSO?
Zvonko Černelič ni zaslužni profesor. Si pa zasluži, da mu prisluhnemo.
Vir:https://www.dnevnik.si/1042953610/mnenja/kolumne/zeleni-butli