Slovenija bi morala postati ekološka
Nagrajeni kmet Zvone Černelič Manj živinoreje, več rastlinske pridelave
Ljubljana – Danes zaznamujemo dan slovenske hrane. Če bi bili otroci v šolah, bi dobili tradicionalni slovenski zajtrk: kruh, maslo, med, mleko in jabolko. Zaradi šolanja na daljavo bodo namesto tega dve uri poslušali vsebine, ki poudarjajo prednosti lokalno pridelane, slovenske hrane. Ekološki in biodinamični kmet Zvone Černelič, letošnji prejemnik nagrade javnosti na natečaju evropske mreže za razvoj podeželja, ima o tem svoje mnenje.
Maja Prijatelj Videmšek
Če pustimo ob strani neposrečeno kombinacijo živil za tradicionalni slovenski zajtrk sadje se zaužije vsaj 20 minut pred obrokom, bi morala biti slovenska hrana na krožnikih šolarjev vsak dan, ne le enkrat na leto, poudarja sogovornik, ki je na natečaju Rural Inspiration Awards prejel nagrado za kmetovanje, ki izboljšuje kakovost zemlje, zmanjšuje onesnaževanje in prispeva k blaženju podnebnih sprememb.
Černelič prideluje jagode in več kot 30 vrst zelenjave na 1,5 hektara, na preostalih 33 hektarih lastniške in zakupljene zemlje (polovica v hribih) pa redi živino. Z ženo sta majhno kmetijo z 2,5 hektara zemlje v vasi Dečno selo pri Brežicah kupila leta 1994 in na njej najprej začela pridelovati jagode. Po dveh letih je Černelič prenehal uporabljati kemična sredstva za zaščito jagod, ekološko pa kmetuje od leta 2003. Leta 2012 je ekološko prakso nadgradil z načeli biodinamike in dve leti pozneje pridobil certifikat Demeter. Na kmetiji zemljo obdelujejo po metodi brez oranja s podrahljavanjem, uporabljajo kolobar, mešane posevke, gnojijo z biodinamičnim kompostom domačega goveda, proti boleznim in škodljivcem pa se bojujejo predvsem z zdravimi in odpornimi rastlinami, ki jih vzgojijo sami. Černelič je tudi predsednik društva Ajda Posavje, ki združuje največ biodinamičnih kmetov v Sloveniji.
Pridelava naj se prilagodi povpraševanju
Ujeli smo ga med pripravami na organizacijo ekološke tržnice v Sevnici, kar je v teh časih precejšen izziv, priznava. A povpraševanje po ekološki hrani je veliko, večje, kot je kmetje lahko pridelajo.
• V šolah bi morali slovensko hrano jesti vsak dan. |
• Konvencionalno |
• Obseg živinoreje je treba zmanjšati in spodbuditi rastlinsko pridelavo. |
Tudi njemu na ljubljanski tržnici, kjer prodaja dvakrat na teden, vedno zmanjka ponudbe. Zakaj potem slovenski kmetje tarnajo, da pridelanega ne morejo prodati ali pa da so odkupne cene nižje od njihovih lastnih stroškov? »Slovenski kmet naj prideluje takšno hrano, ki se išče,« meni Černelič. »Slovensko kmetijstvo je preveč usmerjeno v živinorejo. Obseg te bi bilo treba zmanjšati, industrijsko živinorejo pa prepovedati.«
Vzporedno pa bi bilo treba kmete spodbuditi k preusmerjanju v zelenjadarstvo. V Sloveniji je celoletna pridelava zelenjave otežena, ker nimamo takšnih razmer kot v Italiji in Španiji, vendar bi vseeno lahko naredili bistveno več. »Če bi bil kmetijski minister, bi sredstva, ki so namenjena za industrijsko živinorejo, preusmeril v rastlinsko pridelavo, namenjeno za hrano ljudi,« predlaga Černelič. Kmetom pa svetuje, naj zmanjšajo količinsko pridelavo hrane ter povečajo njeno kakovost in dodano vrednost, zlasti s predelavo v izdelke.
Govoriti o slovenski superhrani je zavajanje Nacionalna promocija lokalne, slovenske hrane Naša super hrana je po mnenju Černeliča zavajajoča. Preveč se poudarja slovensko poreklo ne glede na način pridelave, premalo kakovost. Dobro je, da s kupovanjem v Sloveniji pridela- ne hrane finančno podpiramo slo- venskega kmeta. Slovensko sadje in zelenjava sta bolj sveža, ker sta danes pobrana na kmetiji, še isti ali naslednji dan pa že v trgovini ali šoli. Tretja prednost je krajši prevoz. A govoriti, da je zaradi vsega naštetega slovenska hrana
Povpraševanje po ekološki hrani je veliko, pravi Zvone Černelič.
15 oziroma največ 20 let
bi potrebovali za preusmeritev slovenskega kmetijstva v ekološko
bolj zdrava od uvožene, je zavajanje, kaj šele da je to superhrana, je kritičen Černelič. Ob tem nihče ne govori o dobrobiti živali, dodaja. »Večina živali živi v zaporih. Življenje živine, natrpane v hlevih, je eno samo mučenje. Govori se, da je belo meso zdravo. Seveda bi bilo, če bi kokoš ali piščanec vide- la dnevno svetlobo. Nekatera perutninska podjetja imajo izpuste, a so ti bistveno premajhni. Naše kokoši, katerih jajca prodajam na tržnici, imajo vedno noge na travi in dovolj prostora za gibanje.«
Slovenija bi v 15, najpozneje 20 letih lahko bila oziroma bi mora- la postati v celoti ekološka država, meni. »Vem, da je to predrzna izja- va, a nobena ideja ne zaživi, če ni nora. V to idejo je treba verjeti.« Uresničiti jo je preprosto. Prora- čun za kmetijstvo je treba preobli- kovati tako, da bi nagrajeval kme- tovanje, ki prispeva k ohranjanju okolja in zdravju ljudi. Ekološka hrana bi bila morda res dražja, a na ravni države bi prihranili, saj bi bili ljudje bolj zdravi in zavrglo bi se manj hrane.
Avtor: časopis Delo
petek, 20. novembra 2020